Klorirana topila so organske spojine, ki vsebujejo atome klora v svoji molekularni strukturi; njihova molekulska masa je določena s sestavo in številom prisotnih atomov ogljika, vodika in klora. Pogosti primeri vključujejo diklorometan, kloroform, ogljikov tetraklorid, 1,2-dikloroetan, trikloroetilen in tetrakloroetilen. Ker imajo ta topila različne molekulske strukture, se njihove molekulske mase razlikujejo - na primer, molekulska masa diklorometana je približno 84,93 g/mol, kloroforma je približno 119,38 g/mol, trikloroetilena je približno 131,39 g/mol in tetrakloretilena je približno 165,83 g/mol.
Na molekulsko maso kloriranega topila vpliva število atomov klora in sestava drugih atomov v molekuli. Za dano ogljikovo okostje se molekulska masa na splošno poveča, ko se atomi vodika zamenjajo z atomi klora. Vendar molekulska masa sama po sebi ne narekuje fizikalno-kemijskih lastnosti topila; različna klorirana topila kažejo pomembne razlike v smislu gostote, vrelišča, hlapnosti in topnosti. Na primer, diklorometan ima nižje vrelišče in večjo hlapnost, medtem ko ima tetrakloretilen z večjo molekulsko maso relativno višje vrelišče; posledično so primerni za različne industrijske aplikacije.
Molekulska masa je kritičen parameter za identifikacijo kloriranih topil in izvajanje izračunov materialne bilance, kot je določanje molskih koncentracij, formuliranje zmesi ali izračun stehiometričnih razmerij za kemijske reakcije. V praksi je treba upoštevati tudi dejavnike, kot so čistost topila, gostota, vrelišče in druge tehnične specifikacije. Glede na to, da so nekatera klorirana topila strupena – nekatere vrste predstavljajo tveganje za rakotvornost ali okoljsko škodo – je bistveno preveriti kemijsko ime, številko CAS in varnostni list (SDS) med nabavo, skladiščenjem in uporabo ter zagotoviti, da je vse ravnanje v skladu z ustreznimi varnostnimi in okoljskimi predpisi.
