Gostota ketonskih topil je ključna fizikalna lastnost, običajno izražena v enotah g/cm³ ali kg/m³ (ali kg/L). Gostota se med različnimi vrstami ketonskih topil razlikuje zaradi razlik v njihovih molekulskih strukturah in molekulskih masah. Pogosti primeri vključujejo aceton, metil etil keton (MEK), metil izobutil keton (MIBK) in cikloheksanon; na primer, pri 20 stopinjah je gostota acetona približno 0,791 g/cm³, MEK je približno 0,805 g/cm³, cikloheksanona pa približno 0,948 g/cm³. Na splošno ima večina običajnih ketonskih topil manjšo gostoto kot voda, čeprav je natančna vrednost odvisna od specifičnega topila in pogojev, pod katerimi se meri.
Gostota ketonskih topil vpliva na različne operativne procese, kot so merjenje surovin, mešanje formulacij, skladiščenje in transport. Pri proizvodnji premazov, črnil in lepil na primer podatki o gostoti olajšajo pretvorbo med maso in prostornino, kar omogoča natančen nadzor nad količino dodanega topila. Gostota lahko služi tudi kot dodatna referenca med postopki pridobivanja topil in ločevanja tekočin. Vendar gostota sama po sebi ne določa moči raztapljanja topila, stopnje izhlapevanja ali prepustnosti; te značilnosti je treba ovrednotiti v povezavi z drugimi lastnostmi, kot so vrelišče, parni tlak, polarnost in združljivost materiala.
Na gostoto ketonskih topil vplivajo dejavniki, vključno s temperaturo, čistostjo in prisotnostjo nečistoč. Na splošno zvišanje temperature povzroči širjenje tekočine, kar povzroči zmanjšanje gostote; zato je pri primerjavi gostot različnih izdelkov najbolje uporabiti podatke, izmerjene pri isti temperaturi. Za industrijsko proizvodnjo in nadzor kakovosti se je treba posvetovati s tehničnimi specifikacijami izdelka, da preverite vrednosti gostote in zagotovite, da so v skladu s specifičnimi zahtevami postopka. Poleg tega je glede na hlapljivo in vnetljivo naravo ketonskih topil nujno potrebno izvajati ustrezno prezračevanje, preprečevanje požara in druge potrebne varnostne ukrepe.
