Ketonska topila so razred organskih spojin, za katere je značilna prisotnost karbonilne skupine (C=O) v njihovi molekularni strukturi. Znani po svoji odlični moči raztapljanja, se pogosto uporabljajo v industrijski proizvodnji. Pogosti primeri vključujejo aceton, metil etil keton (MEK), metil izobutil keton (MIBK), cikloheksanon, 2-pentanon in diizobutil keton. Ker se ta topila razlikujejo po svoji molekularni strukturi in dolžini ogljikove verige, se razlikujejo glede na vrelišče, hitrost izhlapevanja, topnost in kemijske lastnosti; najprimernejši tip je mogoče izbrati na podlagi posebnih proizvodnih zahtev.
Ketonska topila so na splošno sposobna raztopiti široko paleto smol, črnil, premazov in drugih organskih snovi. Zaradi svojih posebnih lastnosti izhlapevanja in topljivosti so zelo primerni za različne industrijske procese. Na primer, za čiščenje in raztapljanje organskih materialov se pogosto uporablja aceton, ki ima visoko stopnjo izhlapevanja in močno moč raztapljanja. Metil etil keton se pogosto uporablja pri proizvodnji premazov, črnil in lepil. Metil izobutil keton se pogosto uporablja za raztapljanje smol in v nekaterih postopkih ekstrakcije. Cikloheksanon se s svojim višjim vreliščem in relativno počasnejšim izhlapevanjem običajno uporablja pri proizvodnji premazov in sintetičnih materialov. Posebna uporaba katerega koli danega topila je odvisna od dejavnikov, kot so njegova čistost, zahteve glede formulacije in pogoji postopka.
Izbira ketonskega topila zahteva celovito oceno dejavnikov, vključno z močjo raztapljanja, hitrostjo izhlapevanja, delovno temperaturo, združljivostjo materialov in ceno. Topila s hitrejšim izhlapevanjem lahko skrajšajo čas sušenja, čeprav lahko povzročijo tudi večjo izgubo topila. Nasprotno pa lahko topila s počasnejšo stopnjo izhlapevanja podaljšajo čas izravnave sistema, čeprav lahko to zmanjša učinkovitost sušenja. Poleg tega so večina običajnih ketonskih topil vnetljiva in nekatera lahko predstavljajo tveganje za zdravje; zato je nujno zagotoviti ustrezno prezračevanje, požarno varnost in uporabo osebne zaščitne opreme med skladiščenjem in rokovanjem, pri tem pa strogo upoštevati smernice v varnostnem listu izdelka (SDS).
