Postopek testiranja topil na osnovi amidov obsega predvsem odvzem vzorcev, vizualni pregled, določanje fizikalno-kemijskih lastnosti, analizo nečistoč in končno oceno. Običajne snovi, ki so predmet takšnega testiranja, vključujejo N,N-dimetilformamid (DMF), N,N-dimetilacetamid (DMAC) in N-metil-2-pirolidon (NMP). Pred testiranjem je bistveno preveriti ime izdelka, številko serije, specifikacije in zahteve za testiranje. Reprezentativne vzorce je treba zbrati v skladu z uveljavljenimi postopki, pri čemer je treba paziti, da se prepreči kontaminacija z vlago ali drugimi nečistočami. Nato se vzorci pregledajo glede barve, bistrosti, prisotnosti suspendiranih snovi ali kakršnega koli nenavadnega vonja; preverijo se tudi oznake na embalaži in ustrezna dokumentacija o kakovosti, da se vzpostavi temelj za nadaljnjo analizo.
Med ocenjevanjem fizikalno-kemijskih lastnosti se običajno merijo parametri, kot so čistost, vsebnost vlage, kislost, barva, gostota in območje vrelišča, odvisno od predvidene uporabe izdelka. Čistost se lahko določi s tehnikami, kot je plinska kromatografija (v skladu z veljavnimi standardi), medtem ko se vsebnost vlage na splošno analizira s titracijsko metodo Karla Fischerja. Gostota se meri z denzitometrom, ki ustreza zahtevanim standardom. Za aplikacije, ki so zelo občutljive na nečistoče – kot so tiste, ki vključujejo elektronske materiale, fine kemikalije ali predelavo polimerov – je treba testirati tudi kovinske ione, nehlapne snovi in druge posebne nečistoče, kot narekujejo zahteve postopka. Med celotnim postopkom testiranja je treba uporabljati umerjene instrumente in skladne reagente; poleg tega so potrebni vzporedni testi, slepi testi in natančno beleženje neobdelanih podatkov, da se zagotovita zanesljivost in sledljivost rezultatov.
Ko je testiranje končano, se rezultati primerjajo s tehničnim listom izdelka (TDS), pogodbami o javnih naročilih ali ustreznimi industrijskimi standardi, da se ugotovi, ali vzorec izpolnjuje določene zahteve. Če pride do nenormalnih rezultatov, je treba raziskati postopek vzorčenja, status instrumenta, kakovost reagenta in analitske metode. Po potrebi je treba vzorec ponovno odvzeti in ponovno testirati ter prizadeto serijo izolirati in dokumentirati. Končno poročilo o preskusu mora vsebovati podrobnosti, kot so podatki o vzorcu, testirani parametri, uporabljene metode, rezultati preskusa, merila za ocenjevanje in datum testiranja. Glede na to, da amidna topila, kot so DMF, DMAC in NMP, predstavljajo različne stopnje tveganja za zdravje, je treba celoten postopek testiranja izvajati v okolju z ustreznim prezračevanjem in ustreznimi zaščitnimi ukrepi. Poleg tega je treba z vzorci, odpadnimi tekočinami in kontaminiranim potrošnim materialom ravnati v skladu z ustreznimi varnostnimi listi (SDS).

