Hlapnost kloriranih topil je odvisna predvsem od dejavnikov, kot so njihova molekularna struktura, molekulska masa, vrelišče, parni tlak in temperatura okolja. Stopnje hlapnosti se med različnimi vrstami kloriranih topil močno razlikujejo. Na splošno so v podobnih pogojih topila z nižjim vreliščem in višjim parnim tlakom bolj hlapljiva. Na primer, diklorometan ima vrelišče približno 39,6 stopinje in hitro izhlapi pri sobni temperaturi; kloroform z vreliščem približno 61,2 stopinje izhlapeva relativno počasneje; in tetrakloretilen z vreliščem okoli 121 stopinj običajno izhlapeva še počasneje. Vendar pa na dejansko hlapnost vplivajo tudi molekularna struktura in pogoji testiranja; zato ga ni mogoče določiti samo na podlagi molekulske mase.
Hlapnost kloriranih topil neposredno vpliva na učinkovitost čiščenja, čas sušenja, izgubo topil in učinkovitost predelave. Zelo hlapna topila po uporabi hitro izhlapijo, zato so primerna za postopke, ki zahtevajo krajši čas sušenja; lahko pa povzročijo tudi povečano porabo topil in višje koncentracije hlapov v zraku. Nasprotno pa lahko manj hlapna topila podaljšajo čas sušenja površine, vendar nudijo izrazite prednosti pri določenih aplikacijah čiščenja in obdelave. Posledično je treba pri izbiri kloriranega topila celovito oceniti zahteve specifičnega postopka glede stopnje izhlapevanja, ravni ostankov in združljivosti materiala.
Na hitrost izhlapevanja kloriranih topil dodatno vplivajo dejavniki, kot so temperatura, pretok zraka, površina tekočine, ki je izpostavljena okolju, in tlak okolja. Na splošno bodo višje temperature, povečano prezračevanje ali večja izpostavljena površina pospešile izhlapevanje topila. Pomembno je opozoriti, da lahko hlapi, ki nastanejo pri izhlapevanju kloriranih topil, predstavljajo tveganje za zdravje ljudi – pri nekaterih sortah obstaja celo znano rakotvorno tveganje – zato varnosti ni mogoče oceniti samo na podlagi stopnje izhlapevanja. V praksi je treba izvajati ustrezne ukrepe, kot so zadrževanje, prezračevanje in uporaba osebne zaščitne opreme, v skladu z varnostnim listom (SDS) določenega proizvoda, poleg ustreznega zbiranja in obdelave izpušnih plinov.
